POPEK

V slehernih sanjah obstaja vsaj eno mesto, ki je nedoumljivo – popek, ki je točka dotika z neznanim. Ta stavek Sigmunda Freuda je Majda Gregorič Trost vzela v razmislek in ga uporabila za izhodišče svojega dela. Ob izrazu »popek« najprej pomislimo na odrezano popkovino in brazgotino sredi trebuha, metaforično pa je popek središče fizičnega in duhovnega sveta ali nekaj nedefiniranega kot zametek nove življenjske oblike.

Majda, ki zase pravi, da sledi intuiciji in izhaja iz svoje večkulturne in ženske izkušnje, je za svoje delo izbrala prvobitni material – zemljo. Nekaj otipljivega in gnetljivega, s čimer želi izraziti tisto, kar je neotipljivo in skrito za sedmimi pečati. Vse oblike življenja so, če jim površno sledimo, ponavljajoče se, predvidljive in nevznemirljive. Toda vsak bližnji plan, če smo le dovolj senzibilni, nas lahko spravi v začudenje. Takrat si je treba vzeti prostor in čas za razmislek o nas samih. Majda si je v ta namen omislila napravo za bingljanje.